Simptomi tesnobe pri psih: ključni znaki, vzroki in kako ukrepati, https://www.mundoperros.es/senales-perro-sufre-ansiedad/,www.mundoperros.es,res,363,3,
Tako kot ljudje tudi psi lahko trpijo obdobja tesnobe in stres kot odziv na določene situacije v njihovem okolju. Tesnoba ni le to, da je pes “živčen”: je globoko čustveno stanje Do tega pride, ko se žival počuti preobremenjeno, negotovo ali prestrašeno in ne ve, kako se spopasti s tem, kar doživlja. Prvi korak pri pomoči je prepoznavanje simptomov in razumevanje, zakaj se pojavljajo; mnogi od teh znakov so podobni tistim, ki jih doživljamo mi, zato je zgodnje odkrivanje lažje, če se navadimo opazovati spremembe v njihovem običajnem vedenju.
Simptomi tesnobe pri psih: kako jih prepoznati
Simptomi tesnobe pri psih se lahko zelo razlikujejo in se ne pojavijo vedno naenkrat. Nekateri psi izražajo svoje nelagodje zelo očitno, medtem ko drugi trpijo bolj tiho. Pomembno je opazovati. spremembe običajnega vedenja da bi težavo odkrili pravočasno.
Med najpogostejšimi splošnimi znaki so intenzivno sopenje brez fizičnega vzrokaTremor, pretirano oglašanje (lajanje, stokanje ali tuljenje), težave s sproščanjem, destruktivno vedenje, težave z izločanjem v hiši, hipervigilnost, poskusi pobega ali, v nasprotnem primeru, blokiranje in paraliza.
Poleg teh splošnih znakov obstajajo tudi zelo specifični simptomi, ki se pogosto pojavijo pri mnogih psih z anksioznostjo.
1. Destruktivno vedenje. Te živali poskušajo ublažiti stres z grizenjem in žvečenjem vsega, kar najdejo okoli sebe. To vedenje najpogosteje kažejo, ko so same doma, v stresnih situacijah. ločitvena tesnobaali kot odziv na druge dražljaje, ki jih zelo vznemirjajo, kot so glasni zvoki ali obiskovalci. Lahko razbijejo pohištvo, opraskajo vrata, uničijo igrače ali celo poskušajo pobegniti tako, da mrzlično praskajo po oknih in izhodih.
2. Agresija. Tako se lahko odzovejo na tisto, kar dojemajo kot grožnjo, kar posledično znatno poveča njihovo raven tesnobe. Če opazimo, da nas pes strmi, napenja telo, dviguje dlako na hrbtu ali celo kaže zobe, je najbolje, da se mu ne približamo in poiščemo strokovno pomoč. nenavadna agresivnost Pogosto ga spremlja strah ali panika, ne “zlo”, pojavi pa se lahko tudi v veterinarski ordinaciji, na ulici ali pred neznanci.
3. Kompulzivne navade. Za pse, ki trpijo zaradi tesnobe, je pogosto, da si nenehno ližejo tace ali smrček, se praskajo brez očitnega zdravstvenega razloga, lovijo rep ali ponavljajo gibe brez jasnega namena. ponavljajoče se ali obsesivno vedenje Stereotipije se lahko kažejo tudi kot praskanje po tleh, nenehno tresenje, nenehno lajanje ali hoja sem ter tja. V nekaterih skrajnih primerih lahko pretirano lizanje ali žvečenje povzroči kožne lezije.
4. Izguba apetita ali pretirana lakota. Ti dve skrajnosti sta lahko znaka hude tesnobe pri našem ljubljenčku. Nekateri psi prenehajo jesti, jedo zelo malo ali jedo zelo hitro in napeto; drugi pa se zdijo, da imajo nenehna lakota in kompulzivno iščejo hrano. Če se pojavi kateri od teh simptomov, jih je treba najprej odpeljati k veterinarju, da izključi fizične težave in oceni, ali je vzrok morda čustven.
5. Izpadanje las. To je klasična posledica stresa. Dolgotrajna tesnoba lahko vodi do razširjeno izpadanje las ali na določenih območjih, bodisi zaradi fizioloških sprememb ali pretiranega lizanja. Podobno moramo obiskati veterinarja, da pregleda kožo živali, izključi alergije ali druge bolezni in ugotovi vzrok te težave.
6. Hitro in intenzivno zadihavanje. Če pes neprekinjeno sopiha, ne da bi se gibal ali bil v vročem okolju, je to lahko jasen znak tesnobe ali panični napadTo sopenje pogosto spremljajo razširjene zenice, pospešen srčni utrip, prekomerno slinjenje ali tresenje. Moramo biti previdni, saj lahko takšno vedenje predhodi agresivni reakciji ali poskusu pobega iz situacije.
7. Izolacija. Žival se lahko izogiba našemu stiku, nam celo obrne hrbet, se skrije v kot hiše ali nenehno išče temen in osamljen prostor. V drugih primerih pes počne ravno nasprotno: pokaže pretirano lepljivoNe prenese, da bi bil ločen od svojega skrbnika, in postane izjemno tesnoben, ko ga pustimo samega. Tudi v tem primeru bi moral biti prvi korak posvet s strokovnjakom.
Pogosti vzroki za tesnobo in stres pri psih
Anksioznost pri psih je skoraj vedno povezana s kombinacijo notranjih in zunanjih dejavnikov. Ti vključujejo: genetikaZgodnja socializacija, življenjske izkušnje in trenutne okoljske razmere igrajo svojo vlogo. Nekateri psi so po naravi bolj občutljivi, drugi pa postanejo preobremenjeni, če predolgo živijo v stanju nenehnega vznemirjenja.
Med najpogostejšimi vzroki so nenadne spremembe rutine (selitev, novi družinski člani, spremembe urnikov), dolgotrajna osamljenost ali ločenost od skrbnikov, glasni zvoki (ognjemet, nevihte, gradnja), obiski veterinarja, ki jih pes povezuje z bolečino, potovanje z avtomobilom, letalom, vlakom ali ladjo, pomanjkanje ustreznega počitka in Prekomerna stimulacija brez trenutkov miru.
Slaba socializacija ali navajanje v zgodnjem življenju lahko pse nagne tudi k tesnobi: psi, ki niso bili postopoma in pozitivno izpostavljeni ljudem, drugim živalim in različnim okoljem, ponavadi kažejo več strahu, stresa in težav s prilagajanjem. Prejšnje travmatične izkušnje (zapustitev, slabo ravnanje, nesreče) to tveganje še povečajo.
Če tesnobe ne odpravimo pravočasno, lahko stres postane kroničen in psa pripelje do “Prestopiti prag” zlahka sprožijo prave napade panike kot odziv na dražljaje, ki se jim ni mogoče izogniti ali jim ubežati: fobije pred hrupom, vedenjske težave, povezane z ločitvijo, naučen strah pred določenimi kraji, ljudmi ali situacijami.
Pomembno je razumeti, da tesnoba ni problem poslušnosti, temveč neizpolnjena čustvena potrebaPes se ne obnaša neprimerno namerno; poskuša nam povedati, da nekaj v njegovem okolju, njegovi rutini ali odnosu z nami ne deluje dobro in je zanj nevzdržno.
Kaj storiti, če sumite, da ima vaš pes tesnobo
Če pri svojem spremljevalcu prepoznate več od opisanih znakov, je naslednji korak, da poiščete strokovno pomoč. Veterinar lahko izključi telesne bolezni, ki povzročajo podobne simptome (bolečine, hormonske težave, nevrološke motnje) in vas po potrebi napoti k specialistu. klinični etolog ali pasji trener, specializiran za spreminjanje vedenja.
Zdravljenje tesnobe temelji na celovitem pristopu, ki združuje spremembe v okolju in rutini, pozitivno izobrazbo (brez kaznovanja ali orodij za povzročanje bolečine), obogatitev okolja, ustrezna igra in miselna aktivnost ter v nekaterih primerih farmakološka podpora ali s feromoni in pomirjevalnimi dodatki, ki jih predpiše veterinar.
Med akutnimi epizodami je ključnega pomena, da ostanete mirni, psa odpeljete na miren in varen kraj, se izogibate vsiljivemu fizičnemu stiku, razen če pes to zahteva, in ga ne grajate zaradi njegovih dejanj: ne more nadzorovati svoje reakcije. Dolgoročno gledano ustvarjanje predvidljive rutineSpoštovanje njihovega časa počitka, ponujanje mirnih sprehodov in omogočanje nadzorovane svobode (vohanje, raziskovanje, sprejemanje majhnih odločitev) bodo naredili veliko razliko.
Če se naučite prepoznati zgodnje znake strahu in stresa (zehanje izven konteksta, oblizovanje ustnic, obračanje glave, okorelost telesa) in se odzovete z empatijo, preprečite, da bi pes prešel v paniko ali agresijo. Prej ko boste posredovali, lažje boste povrnili psu občutek varnosti in izboljšali njegovo čustveno počutje.
Če smo pozorni na te znake, poiščemo strokovni nasvet, ko je to potrebno, in psa spremljamo s spoštovanjem in potrpežljivostjo, se mnogi primeri tesnobe znatno izboljšajo in sobivanje celotne družine spet postane mirnejše.